OPTIMIZEM ali perspektiva "od zunaj"

Veselo #nedeljo,

pred vrati je nov teden vsakdanjega življenja in nevidnega slovenskega mita.  

Pri meni danes tipično slovensko; dopoldne na osrednji tržnici v mestu, na soncu med ljudmi, ob enih pa na veliko družinsko srečanje in obilno pojedino pa politiko ob pecivu in kavici. Pohorsko omleto smo tudi imeli, dve štangi. Tokrat smo debatirali #POGOJE za #penzijo in #FINTE za čimprejšnjo upokojitev, zadnje čase za te letnike pri mizi najbolj aktualna tema, pa ko smo iz povsem različnih fohov po strokah in tudi javno/zasebno. Kompleksno, itak, kot je v navadi v Sloveniji in slovenski družini. 

Jaz recimo se ne ukvarjam s svojo penzijo. Me ne zanima, ker si jo bom sama priskrbela, ne vem še kako ampak vem da si jo bom, ne računam na državo. In mi takoj vsi problemi v zvezi s tem odpadejo. V tujini se noben ne ukvarja s tem, niti ko nastopi čas za penzijo še o tem ne razmišljajo, ker delajo radi še naprej. Razmišljajo o delu, iščejo nove delovne izzive, delo jih ohranja vitalne še naprej. Hmm. Mi Slovenci pa imamo bolj v zavesti delamo 40 let in si zaslužimo.

To samo pomeni, da smo si že opomogli od šoka v trenutnem političnem vodenju Slovenije. Zdaj pa se bomo spet vsi pol leta obremenjevali in ukvarjali s tem in se nam ne bo treba s samimi seboj, kako fajn! Ker je tako lažje, priznajmo ... Ustrezen razlog za odlašanje s privatnimi & poslovnimi cilji. 

En teden so bile novice še pozitivne, da si je gospod Šarec slednje upal pri 50-odstotni podpori vlade po javnomnenjskih raziskavah, naslednjega pa je bilo že vse črno, vse ekstremistično desno, sploh nimamo več upanja/izhoda/možnosti. Čisto trpljenje. Slovenci tako radi trpimo. Vse stoji, dnevi/tedni/meseci minevajo. Kot da brez tega ne gre.

Pred dnevi sem se vrnila iz 10-dnevnega obiska v tujini in vsa ta realnost #TUKAJ in #ZDAJ me je dokaj hitro vrgla na trda grda realna slovenska tla. Vsakih nekaj mesecev se odločim za sicer drugačno vrsto luftanja in otresanja slovenskih pravil, pa vendar se odpravim na pot v tujino, za pridobivanje objektivnosti in zunanjega pogleda/perspektive ter da je človek prisiljen, da zadeve na sveže premisli. Pa četudi v podzavesti.
Da se človek otrese tega pesimizma/razočaranja/brezUPA, ki ga nezavedno živimo na tej sončni strani Alp in niti ne več čakamo/sanjamo, da bo enkrat še za časa našega življenja kaj boljše. Slednje me celo leto drži pri zdravi pameti. Pa vas, kakšen je vaš recept za ravnovesje pri življenju v Sloveniji? Hobiji in športne aktivnosti? Knjige? Čas z družino? Vikendi na off? KAJ je RECEPT?

 

O rasti skozi potovanja in mednarodne primerjave kultur razlagam že vseskozi, pa vendar se mi zdi, da si ljudje še vedno ne znajo tega organizirati po svoji meri, da bi od tega lahko odnesli karseda največ in zato ne vidijo tiste prave vrednosti, ki jo izkušnja/spomini za celo življenje nosi. V zvezi s tem zagotovo napovedujem knjigo za 2021 z desetimi primeri dobre prakse za kvalitetno preživljanje časa izven lokalnega okolja in zakaj/kako je to za miselne omejitve zelo zdravo, hahah. V obliki šunda, v angleščini in za ameriški trg, ampak bomo govorili tudi tu velikokrat o tem. Čez dva meseca spet grem, sicer službeno in na delovni/študijski/raziskovalni obisk, a nazaj na ameriški kontinent in ob priliki med tamkajšnje prijatelje. V tujini so tvoja družina #PRIJATELJI.

Tokrat sem obiskala staro prijateljico, cimro iz študentskih let, živi na Bližnjem Vzhodu. Antropologinjo, tako da sem neizmerno uživala v vseh najnovejših muzejih, ob nenehnem kofetkanju po različnih lokacijah mesta pa izvedela ogromno o arabski kulturi, meni popolnoma novem svetu, a pri njej že obdelano s slovenske perspektive in na tamkajšnjih tleh neposredno.

Ob kulinaričnih večerjah slovenske/grške/arabske/ameriške/azijske kuhinje dolgo v noč smo se naklepetali po dolgem in počez, o mojem/njihovem/našem/tujem svetu. V vsakdanjem življenju s trojezično družino (mešani zakon slovenskega in grškega porekla z vključevanjem v angleški šolski/delovni/družbeni sistem) sem vstopila na rob puščave (saj tako kot mi gremo čez vikend na morje/vikendice, Arabci šotorijo v puščavi, z divjimi vožnjami z buggyji. Brezčasnosti in brezprostornosti ter brezidentitetnosti pa se zavzamem tudi v letalu nad oblaki z razgledom na horizont tam zgoraj. 

Z vami pa bi rada delila debato enega izmed zadnjih večerov kot #HIGHLIGHT in #OSREDNJO #IDEJO tega bloga. Namreč, po osmih letih na Arabskem polotoku, kamor so prišli iz Grčije, je družina pred vnovičnim premikom, s trebuhom za kruhom, delo jim je na voljo v Romuniji ali domači Grčiji. In ker poznajo razmere tudi že v Romuniji 1 teden/mesečno, kljub temu, da bi se lahko vrnili domov se odločajo za Romunijo. Nad izborom sem bila sprva presenečena, a če vprašate zakaj vam lahko glede na večkratne debate treh perspektiv na to temo povem, da je odgovor zelo preprost: zaradi #OPTIMIZMA. Ker so Romuni vstopili v Evropsko unijo in so zaradi tega polni upanja za boljšo prihodnost, gradijo ceste ... In to je dejavnik, ki za njih v tem primeru prevlada.

Splošno dobro počutje. Pozitivna naravnanost. Mentaliteta, ki #RASTE in se izboljšuje. So aktivni.

In jih razumem. Zato, ker po vrnitvi iz tujine v Slovenijo pogrešam ravno slednje najbolj. Da se človek v okolju in družbi dobro počuti, ker so zadeve urejene ali pa se sproti učinkovito urejajo. Da med sodržavljani vlada dobra volja, vedro, prešerno in pozitivno vzdušje. Ampak smo tega zaradi večkratnih razočaranj popolnoma potlačili, svetloba pozitive seje le še iz redkih posameznikov, kje zadaj skritih.

Kako to obuditi, se sprašujem, ko pa je kar naenkrat med #SLOVENCI tako globoko zakopano.

Popolnoma smo apatični. V aktivni udeležbi v družbi, v zavedanju le te, kaj šele v izboljšavah. Kar obstanemo. Saj opazimo probleme, vidimo jih, ampak ostajajo nerešeni. In mi se ne počutimo dobro, ampak tudi to je popolnoma samoumevno in vpeljano.

Popolnoma smo apatični tudi že v rabi slovenskega jezika. Na socialnih omrežjih vedno bolj opažam rabo in izražanje statusov v tujem jeziku, pretežno angleščini. Zakaj prihaja do tega? Ne bi rekla, da v tem primeru zaradi globalnih/zahodnih vplivov. Ampak ker smo odtujeni sami pred seboj in se je povsem mogoče disociirati ter tako lažje izražati vse te potlačene občutke.

Pozdravljam, da jih vsaj izrazimo!

Glede na rabo jezika pri sebi lahko razberem veliko potencialnih odgovorov. Se mi zdi, da se upiram slovenskemu sistemu tako, da se "zanalašč" več ne poslužujem rabe pravopisne norme jezika v javnem prostoru. Iz vsega tega razočaranja nad procesi reorganizacije v Sloveniji brez premikov sem se zgleda v hudi identitetni krizi nacionalnega značaja povsem naslonila na regionalno in lokalno identiteto - in tako tudi na regionalni in lokalni jezik. V regionalnem glavnem mestu bom vztrajala s svojim lokalnim jezikom. Širše že ne hodim, če mi ni treba, upor. Zagotovo lahko rečemo, da sem iz Slovenije v tujino pobegnila tudi iz slovenščine v angleščino, kjer sem se pa naučila na novo izražati. Mi Slovenci če imamo kaj povedati, to razlagamo in razlagamo. V angleščini je potrebno povedati zgodbo/bistvo in zakaj gre v dveh/treh stavkih, potem gre debata dalje. In tudi v težkih stresnih službenih časih v angleškem hladnem/površinskem svetu sem pobegnila v španski jezik/glasbo in romansko kulturo, ki končno zrelo poudarja izražanje. Tu mi je trenutno najbolj udobno, ampak v javnem prostoru s slovenščino pa čisti upor. Ampak vedno se vrneš v slovenski jezik, v svoj materni jezik. Zdrav si, ko si se zmožen zrelo izražati v svojem maternem jeziku. Torej pri meni imamo upor znotraj slovenskega jezika z lokalnim jezikom, pa hkrati še z odtujitvami v dveh jezikih. Just WOW.

 Pa vendar nam v teh za slovenski narod perspektivno težkih časih za tolažbo in lahkotnejše bivanje na tej strani #ALP kot nekakšno učinkovito rešitev torej predlagam, da se izražamo. V kateremkoli jeziku/vrsti že. 

 Na primer izseljenski Slovenci so se pred osamosvojitvijo Slovenije na tujih tleh povezovali med seboj v skupnosti/domove zaradi slovenskega jezika/identitete največkrat po primorski, prekmurski, dolenjski ali gorenjski identiteti. V nekaj letih analize tovrstnih oblik povezovanja na tamkajšnjih tleh, ki zaradi tega neverjetno dobro funkcionirajo, zdaj tukaj ugotavljam, da je slednje lahko v Sloveniji recept za distanciranje od lastne vpletenosti v politiko in objektivno izdelovanje lastnih mnenj, pa da nam tovrstna pot razmišljanja lahko precej koristi v vsakdanjem življenju.

 Torej da se namesto na NACIONALNO (slovensko) #IDENTITETO naslonimo bolj na REGIONALNO (primorsko, štajersko ipd.) ali lokalno (mesto/vas) identiteto. Kako?

Poskusimo v vsakdanjem življenju opazovati/iskati možnosti za tovrstne miselne premike. V splošnem pa nas naj namesto politike veselo/optimistično/toplo še naprej povezujejo raje športni dosežki in skupne zmage na tem področju, to nam trenutno najbolj in edino daje moč za povezovanje.

Kakšni so vaši predlogi za izražanje in rabo jezika, rabo nacionalne ali regionalne/lokalne identitete?

Kako nam lahko slednje koristi v vsakdanjem življenju,
da smo aktivni, da se premikamo, rastemo, individualno in kot Narod?




Kako biti optimistični in se veseliti svetle prihodnosti?



To niso retorična vprašanja. Iščimo rešitve.

Vsakih 14 dni sledi nov prispevek za učinkovite miselne premike v Sloveniji.


Če potrebujete strokovno svetovanje za krepitev zmogljivosti skupnosti v vašem podjetju/organizaciji ali individualno, pustite svojo sled/interes s komentarjem!