OPTIMIZEM ali perspektiva "od zunaj"

Veselo #nedeljo,

pred vrati je nov teden vsakdanjega življenja in nevidnega slovenskega mita.  

Pri meni danes tipično slovensko; dopoldne na osrednji tržnici v mestu, na soncu med ljudmi, ob enih pa na veliko družinsko srečanje in obilno pojedino pa politiko ob pecivu in kavici. Pohorsko omleto smo tudi imeli, dve štangi. Tokrat smo debatirali #POGOJE za #penzijo in #FINTE za čimprejšnjo upokojitev, zadnje čase za te letnike pri mizi najbolj aktualna tema, pa ko smo iz povsem različnih fohov po strokah in tudi javno/zasebno. Kompleksno, itak, kot je v navadi v Sloveniji in slovenski družini. 

Jaz recimo se ne ukvarjam s svojo penzijo. Me ne zanima, ker si jo bom sama priskrbela, ne vem še kako ampak vem da si jo bom, ne računam na državo. In mi takoj vsi problemi v zvezi s tem odpadejo. V tujini se noben ne ukvarja s tem, niti ko nastopi čas za penzijo še o tem ne razmišljajo, ker delajo radi še naprej. Razmišljajo o delu, iščejo nove delovne izzive, delo jih ohranja vitalne še naprej. Hmm. Mi Slovenci pa imamo bolj v zavesti delamo 40 let in si zaslužimo.

To samo pomeni, da smo si že opomogli od šoka v trenutnem političnem vodenju Slovenije. Zdaj pa se bomo spet vsi pol leta obremenjevali in ukvarjali s tem in se nam ne bo treba s samimi seboj, kako fajn! Ker je tako lažje, priznajmo ... Ustrezen razlog za odlašanje s privatnimi & poslovnimi cilji. 

En teden so bile novice še pozitivne, da si je gospod Šarec slednje upal pri 50-odstotni podpori vlade po javnomnenjskih raziskavah, naslednjega pa je bilo že vse črno, vse ekstremistično desno, sploh nimamo več upanja/izhoda/možnosti. Čisto trpljenje. Slovenci tako radi trpimo. Vse stoji, dnevi/tedni/meseci minevajo. Kot da brez tega ne gre.

Pred dnevi sem se vrnila iz 10-dnevnega obiska v tujini in vsa ta realnost #TUKAJ in #ZDAJ me je dokaj hitro vrgla na trda grda realna slovenska tla. Vsakih nekaj mesecev se odločim za sicer drugačno vrsto luftanja in otresanja slovenskih pravil, pa vendar se odpravim na pot v tujino, za pridobivanje objektivnosti in zunanjega pogleda/perspektive ter da je človek prisiljen, da zadeve na sveže premisli. Pa četudi v podzavesti.
Da se človek otrese tega pesimizma/razočaranja/brezUPA, ki ga nezavedno živimo na tej sončni strani Alp in niti ne več čakamo/sanjamo, da bo enkrat še za časa našega življenja kaj boljše. Slednje me celo leto drži pri zdravi pameti. Pa vas, kakšen je vaš recept za ravnovesje pri življenju v Sloveniji? Hobiji in športne aktivnosti? Knjige? Čas z družino? Vikendi na off? KAJ je RECEPT?

 

O rasti skozi potovanja in mednarodne primerjave kultur razlagam že vseskozi, pa vendar se mi zdi, da si ljudje še vedno ne znajo tega organizirati po svoji meri, da bi od tega lahko odnesli karseda največ in zato ne vidijo tiste prave vrednosti, ki jo izkušnja/spomini za celo življenje nosi. V zvezi s tem zagotovo napovedujem knjigo za 2021 z desetimi primeri dobre prakse za kvalitetno preživljanje časa izven lokalnega okolja in zakaj/kako je to za miselne omejitve zelo zdravo, hahah. V obliki šunda, v angleščini in za ameriški trg, ampak bomo govorili tudi tu velikokrat o tem. Čez dva meseca spet grem, sicer službeno in na delovni/študijski/raziskovalni obisk, a nazaj na ameriški kontinent in ob priliki med tamkajšnje prijatelje. V tujini so tvoja družina #PRIJATELJI.

Tokrat sem obiskala staro prijateljico, cimro iz študentskih let, živi na Bližnjem Vzhodu. Antropologinjo, tako da sem neizmerno uživala v vseh najnovejših muzejih, ob nenehnem kofetkanju po različnih lokacijah mesta pa izvedela ogromno o arabski kulturi, meni popolnoma novem svetu, a pri njej že obdelano s slovenske perspektive in na tamkajšnjih tleh neposredno.

Ob kulinaričnih večerjah slovenske/grške/arabske/ameriške/azijske kuhinje dolgo v noč smo se naklepetali po dolgem in počez, o mojem/njihovem/našem/tujem svetu. V vsakdanjem življenju s trojezično družino (mešani zakon slovenskega in grškega porekla z vključevanjem v angleški šolski/delovni/družbeni sistem) sem vstopila na rob puščave (saj tako kot mi gremo čez vikend na morje/vikendice, Arabci šotorijo v puščavi, z divjimi vožnjami z buggyji. Brezčasnosti in brezprostornosti ter brezidentitetnosti pa se zavzamem tudi v letalu nad oblaki z razgledom na horizont tam zgoraj. 

Z vami pa bi rada delila debato enega izmed zadnjih večerov kot #HIGHLIGHT in #OSREDNJO #IDEJO tega bloga. Namreč, po osmih letih na Arabskem polotoku, kamor so prišli iz Grčije, je družina pred vnovičnim premikom, s trebuhom za kruhom, delo jim je na voljo v Romuniji ali domači Grčiji. In ker poznajo razmere tudi že v Romuniji 1 teden/mesečno, kljub temu, da bi se lahko vrnili domov se odločajo za Romunijo. Nad izborom sem bila sprva presenečena, a če vprašate zakaj vam lahko glede na večkratne debate treh perspektiv na to temo povem, da je odgovor zelo preprost: zaradi #OPTIMIZMA. Ker so Romuni vstopili v Evropsko unijo in so zaradi tega polni upanja za boljšo prihodnost, gradijo ceste ... In to je dejavnik, ki za njih v tem primeru prevlada.

Splošno dobro počutje. Pozitivna naravnanost. Mentaliteta, ki #RASTE in se izboljšuje. So aktivni.

In jih razumem. Zato, ker po vrnitvi iz tujine v Slovenijo pogrešam ravno slednje najbolj. Da se človek v okolju in družbi dobro počuti, ker so zadeve urejene ali pa se sproti učinkovito urejajo. Da med sodržavljani vlada dobra volja, vedro, prešerno in pozitivno vzdušje. Ampak smo tega zaradi večkratnih razočaranj popolnoma potlačili, svetloba pozitive seje le še iz redkih posameznikov, kje zadaj skritih.

Kako to obuditi, se sprašujem, ko pa je kar naenkrat med #SLOVENCI tako globoko zakopano.

Popolnoma smo apatični. V aktivni udeležbi v družbi, v zavedanju le te, kaj šele v izboljšavah. Kar obstanemo. Saj opazimo probleme, vidimo jih, ampak ostajajo nerešeni. In mi se ne počutimo dobro, ampak tudi to je popolnoma samoumevno in vpeljano.

Popolnoma smo apatični tudi že v rabi slovenskega jezika. Na socialnih omrežjih vedno bolj opažam rabo in izražanje statusov v tujem jeziku, pretežno angleščini. Zakaj prihaja do tega? Ne bi rekla, da v tem primeru zaradi globalnih/zahodnih vplivov. Ampak ker smo odtujeni sami pred seboj in se je povsem mogoče disociirati ter tako lažje izražati vse te potlačene občutke.

Pozdravljam, da jih vsaj izrazimo!

Glede na rabo jezika pri sebi lahko razberem veliko potencialnih odgovorov. Se mi zdi, da se upiram slovenskemu sistemu tako, da se "zanalašč" več ne poslužujem rabe pravopisne norme jezika v javnem prostoru. Iz vsega tega razočaranja nad procesi reorganizacije v Sloveniji brez premikov sem se zgleda v hudi identitetni krizi nacionalnega značaja povsem naslonila na regionalno in lokalno identiteto - in tako tudi na regionalni in lokalni jezik. V regionalnem glavnem mestu bom vztrajala s svojim lokalnim jezikom. Širše že ne hodim, če mi ni treba, upor. Zagotovo lahko rečemo, da sem iz Slovenije v tujino pobegnila tudi iz slovenščine v angleščino, kjer sem se pa naučila na novo izražati. Mi Slovenci če imamo kaj povedati, to razlagamo in razlagamo. V angleščini je potrebno povedati zgodbo/bistvo in zakaj gre v dveh/treh stavkih, potem gre debata dalje. In tudi v težkih stresnih službenih časih v angleškem hladnem/površinskem svetu sem pobegnila v španski jezik/glasbo in romansko kulturo, ki končno zrelo poudarja izražanje. Tu mi je trenutno najbolj udobno, ampak v javnem prostoru s slovenščino pa čisti upor. Ampak vedno se vrneš v slovenski jezik, v svoj materni jezik. Zdrav si, ko si se zmožen zrelo izražati v svojem maternem jeziku. Torej pri meni imamo upor znotraj slovenskega jezika z lokalnim jezikom, pa hkrati še z odtujitvami v dveh jezikih. Just WOW.

 Pa vendar nam v teh za slovenski narod perspektivno težkih časih za tolažbo in lahkotnejše bivanje na tej strani #ALP kot nekakšno učinkovito rešitev torej predlagam, da se izražamo. V kateremkoli jeziku/vrsti že. 

 Na primer izseljenski Slovenci so se pred osamosvojitvijo Slovenije na tujih tleh povezovali med seboj v skupnosti/domove zaradi slovenskega jezika/identitete največkrat po primorski, prekmurski, dolenjski ali gorenjski identiteti. V nekaj letih analize tovrstnih oblik povezovanja na tamkajšnjih tleh, ki zaradi tega neverjetno dobro funkcionirajo, zdaj tukaj ugotavljam, da je slednje lahko v Sloveniji recept za distanciranje od lastne vpletenosti v politiko in objektivno izdelovanje lastnih mnenj, pa da nam tovrstna pot razmišljanja lahko precej koristi v vsakdanjem življenju.

 Torej da se namesto na NACIONALNO (slovensko) #IDENTITETO naslonimo bolj na REGIONALNO (primorsko, štajersko ipd.) ali lokalno (mesto/vas) identiteto. Kako?

Poskusimo v vsakdanjem življenju opazovati/iskati možnosti za tovrstne miselne premike. V splošnem pa nas naj namesto politike veselo/optimistično/toplo še naprej povezujejo raje športni dosežki in skupne zmage na tem področju, to nam trenutno najbolj in edino daje moč za povezovanje.

Kakšni so vaši predlogi za izražanje in rabo jezika, rabo nacionalne ali regionalne/lokalne identitete?

Kako nam lahko slednje koristi v vsakdanjem življenju,
da smo aktivni, da se premikamo, rastemo, individualno in kot Narod?




Kako biti optimistični in se veseliti svetle prihodnosti?



To niso retorična vprašanja. Iščimo rešitve.

Vsakih 14 dni sledi nov prispevek za učinkovite miselne premike v Sloveniji.


Če potrebujete strokovno svetovanje za krepitev zmogljivosti skupnosti v vašem podjetju/organizaciji ali individualno, pustite svojo sled/interes s komentarjem! 

Zveze in poznanstva kot pogoj za zaposlitev v Sloveniji

Ta teden sem v tujini, ampak to ne pomeni, da se ne bom oglasila; kvečjemu si bom upala napisati/povedati še več in bolj odkrito, saj sem daleč stran in nisem obremenjena z okolico in pravili slovenske družbe. Gre torej za odlično priložnost za obravnavo večkrat edinega pogoja za pridobitev zaposlitve v Sloveniji; #ZVEZE in #POZNANSTVA.

O tem se govori in obstaja v našem vsakdanjem življenju neformalno nenehno, je del mitologije slovenske kulture, ni pa nikjer zapisano, si NE #upamo.


Sicer sem samozaposlena, pa vendar sem v iskanju novih projektov/delovnih izzivov pretekli mesec iskala zaposlitev v slovenskem sistemu oz. Sloveniji: zelo optimistično, če sedaj pogledam nazaj, z ozirom na izkušnje v tujini, kjer ti zaposlitev omogočajo IZKLJUČNO #znanje in #delovne izkušnje (!!!!!!!!) in je absolutno moralno sporno kakorkoli zaposliti nekoga poznanega.

Seveda v Sloveniji ni tako, se mi je vnovič potrdilo. Čeprav so vsi razpisi zakonsko strogo urejeni, vodeni in izvedeni ter zanje velja, da uradno vedno štimajo, čisto vsi mi državljani neformalno vemo, da so v njih luknje in da ponavadi delo dobi tisti, ki ima zveze in poznanstva in da je izbran kandidat večinoma določen/znan ožjim vpletenim vnaprej, proces pa se kljub temu izvede, zaradi formalnosti, pri tem pa velikokrat odpadejo bolj kvalitetni kandidati. In to se v Sloveniji redno dogaja, to je pri nas popolnoma normalno. (!!!!!) 

Zakaj slednje še vedno dopuščamo?

Na razpisano prosto delovno mesto za vodjo kulturnega centra enega izmed slovenskih mest, objavljenega na Zavodu za zaposlovanje, sem se prijavila, saj je vsebovalo vse elemente moje stroke, krepitev zmogljivosti skupnosti, ko bi bilo potrebno v kulturnem centru poleg edinega dogajanja - visoko kakovostnih koncertov - zastaviti/prenoviti/dopolniti še z aktivnostmi na področju kulture, znanosti, turizma, za odraslo in otroško/mladinsko publiko ter tujegovoreče goste turiste. Res bi dala 500 % sebe temu kulturnemu centru in korenito spremenila celoletno dogajanje v mestu z brezplačnimi aktivnostmi/dogajanji.

Po poslanem motivacijskem pismu in življenjepisu sem bila povabljena v drugi krog, kjer so prosili za dvoletni program dela kulturnega centra. Pa saj sem se zavedala že takrat, da ga bom napisala zastonj, in da ga bom kljub temu; za mesto, za ljudi. Četudi ga bo uresničeval kdo drug, samo da se bo. Prav tako so me/nas nato v tretjem krogu povabili na razgovor, ki so ga kadrovnice javne službe seveda brezhibno izpeljale, in nad predlaganim programom so bile vidno navdušene, v njihovih očeh vem, da sem zmagala. Bilo nas je kar nekaj kandidatk, a glej ga zlomka: šlo je le za formalnosti in pridobitev predlogov/programov dela; na razpisu so izbrali obstoječega kandidata, ki je kulturni center zanič in brez dogajanaja vodil preteklih pet let. Vsi smo bili šokirani; kandidati, mesto, mediji.

Na tem mestu je do sedaj torej 5 let deloval vodja, za katerega je popolnoma znano, da je pobral sredstva za program in si ob nastopu dela kupil stanovanje v bližini, in ki je zelo priden v delovnem času, ampak izključno na področju rednih pivskih sestankov/kosil z vplivnimi v mestu, to je njegovo delo, po liniji najmanjšega napora.  A ker ga kandidat pije naokoli s ta pravimi politiki, je delovno mesto obdržal. In vsi vemo, da je tako, ampak proti rezultatom razpisa nobeden ne more NIČ. tako pač je, debate so se vrtele okrog razpisne točke, ki je za tovrstno funkcijo vnovič zahtevalo le srednješolsko izobrazbo in na podlagi le te se je elegantno dalo ovreči nove sveže kvalitetne kandidate. Spet se ga bo dalje pilo s politiki; v kulturnem centru, ki potencialno omogoča toliko izboljšanj za delovanje mesta, se pa razen šestih/osmih koncertov letno še vedno ne bo dogajalo NIČ.


Skratka situacija, ki absolutno zahteva novega vodjo, z uvajanjem aktivnostmi na področju kulture, znanosti, turizma, za odraslo in otroško/mladinsko publiko ter tujegovoreče goste turiste. Ampak zadnjih pet let ne in naslednji dve leti SPET ne. Zakaj in kako je to sploh mogoče?

Pa niti ne gre samo za moj primer, tega samo navajam, ker imamo iz moje izkušnje odprti primer na mizi ta trenutek za vse nas; ob obravnavanju tega v pogovorih s sodržavljani pa čisto vsak navaja še svojega poznanega v potrditev, recimo: "res je, tudi na naši firmi je na novem delovnem mestu dobila delo direktorjeva hčerka," ali pa "res je, služba je moja, samo razpis še čakamo". Fajn je biti na tem srečnem mestu, ko je služba že tvoja, pred leti sem tako tudi sama dobila učiteljsko službo, ko me je potisnila noter tista, ki sem jo nadomeščala, takrat te ni potrebno skrbeti čisto nič in seveda ne boš zajebal sam sebe za kaj tako temeljnega, kot je primarni dohodek, seveda.
 
Za to luknjo nimam učinkovite rešitve. Ampak ne gre tako v neskončnost, slednje je nujno potrebno urediti. Jaz se bom že znašla, ampak prej bom delala v severni Evropi ali na Bližnjem Vzhodu kot pa v Ljubljani, tja me ne dobite, ker da gremo vsi delati/se seliti ali voziti v Ljubljano, zagotovo ni rešitev. Morali bi najti tri primere tovrstne zlorabe sistema, po možnosti še v času enomesečnega roka za priložnost pritožbe in sistem javno skupaj z mediji vred raztrgati, ampak saj pravim, kdo bo razkiral lastno udobno priliko, nobeden. Kot rešitev na tem mestu lahko samo javno objavim svoj predlog programa dvoletnega dela za kulturne centre, morda komu pride prav za vzpodbudo in motivacijo aktivnosti. Program v enem letu zahteva 5.000 eur realnih stroškov, in ne 15/20 tisoč eur, da bi bilo še kaj za v privatne žepe. Seveda je pripravljen popolnoma po meri in glede na potrebe organizacije/mesta, za vsako specifično sittuacijo ga bo potrebno prilagoditi, pa vendar naj obvelja za iztočnice programov nevladnih organizacij v Sloveniji ...
(spodaj)
 

 Kakšne so vaše izkušnje na tem področju? Kako menite bi se slednje dalo učinkovito urediti v Sloveniji?

  
PREDLOG ZA PROGRAM DELA 2020–2022 KULTURNI CENTER

Kulturni center X je za mesto XY umetnostno dragocen kompleks in lokacija izrednega pomena, tako za lokalno skupnost v organiziranju visoko-kvalitetnih kongresnih in kulturnih ter glasbenih in festivalskih vsebin, kot tudi za mednarodno okolje, v smislu turizma in turističnih ogledov.

Že v srednjem veku je bila osrednja naloga reda, ki so te prostore takrat upravljali duhovno in socialno delo med meščani, poleg dušnega pastirstva pa so se ukvarjali še z znanostjo. V duhu te filozofije predlagam vzpostavitev programa dela za aktivno vlogo kulturnega centra X v mestni občini XY v 2020–2022, tako v slovenskem kot tudi angleškem jeziku in tako v slovenskem (lokalnem, regionalnem, nacionalnem) kot mednarodnem prostoru, glede na potrebe mesta.

Kulturni center X bo tako deloval dvojezično, v slovenskem in angleškem jeziku, s čimer bo redni program na voljo poleg domačinom tudi turistom, vzporedno pa bo poskrbel za vsebine/turistične oglede tudi za nemški in italijanski jezik, v trženju in izvajanju, s čimer bo razširil in poglobil svojo ponudbo, povečal obisk in mednarodno delovanje.

Trženje najema vseh prostorov centra ter organizacije dogodkov lažjih/težjih scenarijev bi zagotovo stalo v ospredju z namenom izgradnje lastnih sredstev, za kar bi pripravili in izvedli učinkovit promocijski in nizkostroškovni načrt takoj v prvem trimesečju prevzema vodenja. Osredotočili bi se tako na zasebne kot tudi javne entitete v regiji s ponudbo notranjih in zunanjih prostorov za poslovna srečanja in protokolarne dogodke, delovne sestanke in izobraževanja, kulturne prireditve in gala večerje ali družabne in svečane dogodke. Kot novost lahko v sklopu kulturnega centra zlahka ponudimo še založniško dejavnost in izdajo publikacij po potrebah naročnikov, npr. zbornik prispevkov ob konferenci. Spodbuda trženja kongresnih in drugih organizacijskih rešitev bo med prvimi nalogami dela kulturnega centra ves čas in bo nudila kvalitetno organizacijo in izvedbo dogodkov, tako v vsebini kot tudi za tehnično izvedbo in gostinsko ponudbo.

Na vseh področjih delovanja predlagam se intenzivno povezovati z lokalno, regionalno, nacionalno in mednarodno skupnostjo, ter tako z nevladnimi organizacijami kot zasebnimi partnerji in potencialnimi sponzorji.

Področje glasbe v že zastavljenem programu je vidno zastopano z visoko kvalitetnim izborom nastopajočih, kar bi bilo potrebno absolutno obdržati in vzdrževati še dalje. Kvečjemu lahko predlagam uveljaviti poleg popularne glasbe še celovečerne koncerte narodno-zabavne glasbe, žanra ki absolutno zaznamuje slovensko kulturo, še posebej v tem mestu/regiji. Poleg uveljavljenih slovenskih glasbenikov bi program gradili tudi z mednarodnimi zasedbami, npr. s povezovanjem z drugimi podobnimi ustanovami po Sloveniji in deljenju stroškov v primeru gostov iz tujine, ali pa bi organizirali »Večer slovenske glasbe po svetu« in bi ob vsakoletnem zborovanju doma v Sloveniji Slovencev, ki sicer živijo po svetu, in kjer vsako leto gostujejo druge pevske in plesne skupine, le te hkrati povabili še k nam v goste in združili v celovečerni koncert slovenskega, a mednarodnega zborovskega petja, folklornega plesa in instrumentalne narodne/narodno-zabavne glasbe.

V letnem programu predlagam nadaljevati tradicijo izvajanja že uveljavljenih prireditev v kulturnem centru, kot so koncerti in umetnostna razstava, a zagotovo bi ta program v roku enega leta lahko razširili na kar 4 trimesečne umetnostne razstave letno in 6 predstavitev knjig letno.

Takoj v prvem trimesečju bi preučili, pripravili in poskušali uvesti še dodatne možnosti delovanja na področju kulture s programom in izobraževalnimi vsebinami, ne samo za eno ampak 3 ciljne publike, ki so: otroci/mladina, odrasli, tujci/turisti, v duhu reda npr. s filofoskimi predavanji ali potopisnimi ali debatnimi večeri na določene in aktualne teme doma in po svetu ter z šolo kritičnega razmišljanja, delavnicami iz zgodovine, umetnosti, kulture in jezika ter aktivnega državljanstva in prostovoljnega dela za otroke/mladino, med tednom in čez vikend.

Na področju turizma za kulturni center X predlagam naslednje ukrepe:

A okrepiti program turističnih ogledov in podajanje suhoparne zgodovine na sodoben interaktivni način, za
- SKUPINE OSNOVNOŠOLCI/SREDNJEŠOLCI: izoblikovanje paketov ogled + tekmovanje v znanju z nagradami ter srednjeveške delavnice v notranjih/zunanjih prostorih med tednom;
- DRUŽINSKA VSTOPNICA: ogled + srednjeveški program za družine v notranjih/zunanjih prostorih ob vikendih ter

- za vse to prenovljeno nato okrepiti prodajo turističnih ogledov:
- SKUPINE: tiskano vabilo k ogledu, poslano na šole/organizacije/podjetja po Sloveniji,
- INDIV. OGLEDI: SLO: velika spomladanska dvojezična promocijska akcija za družinsko karto,
ANGL: izoblikovanje letaka z vabilom na ogled za vse hotelske in restavracijske namestitve regije za turiste ter se povezati npr. z lokalno kavarno ali termami za paket vstopnica plus kava ali vstopnica + vstopnica, skupno trženje.

- Tržiti brošuro kulturnega centra in ustvarjati nove.

- Poskrbeti za dodatni prodajni program, npr. razglednice, magnetke, kulinariko.



Naloge vodje kulturnega centra 2020–2022 bodo:
- Organiziranje in vodenje poslovanja, zastopanje in predstavljanje.
- Izdelovanje poslovnih poročil, poročanje, programsko usklajevanje.
- Nadzorovanje in zagotavljanje zakonitosti dela.
- Vodenje področja razvoja in kakovosti turistične ponudbe.
- Organiziranje in vodenje strokovnega programa:
A kongresno središče in založništvo: načrtovanje, vodenje, organiziranje, izvajanje dela, publikacije. Organizacija dogodkov lažjih/težjih scenarijev zunanjih naročnikov.
B Načrtovanje, organiziranje in izvajanje letnega programa za javnost.
- Aktivno povezovanje z okoljem: v lokalni skupnosti in širše regionalno, nacionalno, mednarodno.
- Aktivno novačenje sponzorjev in uspešno sodelovanje z obstoječimi.
- Aktivno trženje produktov in povečanje prodaje.
- Uspešno vodenje, motiviranje in izobraževanje notranje delovne ekipe, usklajevanje interesov zaposlenih in uporabnikov.
- Odnosi z javnostmi za uspešno komuniciranje z mediji in nizkocenovno promocijo vseh dejavnosti centra širši publiki.
- Izdelava promocijskih načrtov, programa in izobraževalnih vsebin.
- Doseganje zastavljenih ciljev.

Kulturni center bomo vodili na način nevladne organizacije z minimalnimi stroški in s čim manj zunanjimi naročili/izvajalci: v večini ga bomo postorili ekipa sami, kjerkoli bo to le mogoče. Za organizacijo novih kulturnih in izobraževalnih vsebin se lahko povežemo tudi z zato že uveljavljenimi lokalnimi in regionalnimi partnerji ali sponzorji.

KRONOLOŠKI PREGLED DELA
Vodenje, načrtovanje, organizacija, vsebinska izvedba, tehnična izvedba, izobraževalni program, strokovni program, trženje/promocija in gostinska ponudba v lastni režiji, medtem ko upoštevamo, da se koncerti pokrijejo sami s seboj.

2020
10 % nepredvideni stroški na letni ravni. Min. 6–8 koncertov.

JAN-FEB
Novinarska konferenca ob prevzemu vodenja in slovenski ter mednarodni javnosti napoved novega zagona in svežega vetra v kulturnem centru, okvirne filozofije delovanja z novostmi IN prvi dogodek.
KONCERT

Izdelava promocijskega načrta za trženje prostorov kulturnega centra in založništva ter organizacije dogodkov.
Izoblikovanje programskih in izobraževalnih vsebin za skupinske oglede - v lastni režiji izoblikovanje rešitev za učinkovito in lahkotno/zabavno podajanje zgodovinskih dejstev ter izoblikovanje delavnic in kviza v znanju z nagradami za ciljno publiko osnovnošolskih/srednješolskih učencev in za družinsko karto, stroški materialov delavnic/nagrad za prvo 6-mesečje ter sodelovanje z lokalnimi/regionalnimi sponzorji.
Nemški & italijanski prevodi vsebin za promocijo na tujih trgih, angleščina lastno delo.
Izgradnja programa za prvo 6-mesečje. Promocija.
Promocijski načrt za novo sezono v turizmu april-september 2020.
Tiskana promocija po direktni pošti.
Spletna promocija na socialnih omrežjih.
Predstavitev knjige.

MAR-APR-MAJ-JUNIJ
Otvoritev razstave in novinarska konferenca za OTVORITEV/NOVOSTI turistične sezone 2020.
Predstavitev knjige, filozofsko predavanje, otroške delavnice.
2 x KONCERT
Realizacija programskih in promocijskih načrtov jan/feb ter izdelava načrtov za poletje.
Dogovori s sponzorji po Sloveniji.

JULIJ-AVGUST
Izpeljava že uveljavljenih rednih poletnih prireditev.
Poletne otroške delavnice (zunanji prostori), dogodki in turistični ogledi.
Povezovanje in sodelovanje s termami.
Izdelava programa za drugo 6-mesečje 2020. Promocija.

SEPTEMBER-DECEMBER
Novinarska konferenca za predstavitev jesenskega programa.
Realizacija programskih in promocijskih načrtov.
Teden kulturne dediščine.
Dogovori s sponzorji po Sloveniji.
Otvoritev razstave SEPT.
Predstavitev knjige SEPT.
Noč čarovnic za otroke in odrasle – 3 dni Haloween turistični ogledi v spomin na
obdobje kulturnega centra kot vojaške bolnišnice v preteklosti, in v tem času tukaj prebivajo duhovi;
večerni ogledi samostana 17-21.00.
Predstavitev knjige NOV.
2 x KONCERT
Otvoritev razstave DEC.
Božični koncert.

2021, 2022
- redne letne aktivnosti na vseh področjih in razširitev le teh, glede na potrebe.
- vzpostavitev kulturnega abonmaja. 

#Naporne čakalne vrste v #Sloveniji

Naj bo #KONEC nelagodnega čakanja, prerivanja/nestrpnosti in neprijetnosti v opravljanju raznoraznih zadev, ko stojimo pred tremi šalterji/okenci in se gremo igro, kdo bo bolj iznajdljiv pa prej na vrsti in vsi se grebemo med vsemi tremi naenkrat, pol pa vstopi v prostor šesta oseba, ki je nato na vrsti celo pred vami, čisto slučajno. Znano? 

Se mi zdi, da obstaja vsenaokoli nas venomer, pa vendar o tem ne spregovorimo: kot da ne obstaja. Obstaja, ampak ne ozavestimo, da se dogaja, saj nas življenje tako že obremenjuje z drugimi težavami dalje, hitro hitro naprej. Čimprej skozi in ven ter pozabiti na vse skupaj takoj. Do naslednjič, ko se nam zgodi spet. In spet. Zakaj torej ne obstaja še v besedah, debati in na glas z namenom, da se problem uredi? In da več ne bomo po tihem in pasivno trpeli, ne osebje in ne uporabniki. Pa ko je rešitev tako preprosta!  

Danes naju je z osemdesetletno babico na vhodu v lekarno za dvajset centimetrov in stotinko sekunde prehitel vitalen gospodič v poznih tridesetih na vhodu v lekarno, da sem ga ogovorila kar s sarkastičnim "... kar izvolite naprej ..." potem, ko sem bila primorana trpeti nepravice v #ČAKALNIH vrstah pretekli teden nekaj krat in vsakič je bilo sila neprijetno in konfliktno, tako za osebje na okencih kot tudi za stranke.

Na AMZS se je v ponedeljek dopoldne takoj ob mojem prihodu na uslužbenko prvega okenca od vseh treh zasedenih in s pomešano vrsto zadaj vreščal gospod, da mora po novem 200 eur doplačevati, da ni ona kriva, ampak da vseeno, da zakaj; medtem pa se med nas ostale po tihem zrine upokojenec, ki je nenadoma takoj za vreščečim v minutki tudi na vrsti, za nakup vinjete. Totalno brezobzirno in z absolutnim zavedanjem prostora okoli sebe, svojo kompetentnost pa je dokazal še z nakupom na obroke in izkoriščanjem članskega popusta, vse naštudirano, pri polnem zavedanju in delovanju torej. Ne rečem, absolutno spoštujem starejše ljudi, ker so polni modrosti, in bi se načeloma naj od njih predvsem še kaj naučili, ampak v tem javnem prostoru je bil brezobziren do vseh nas ostalih in takšna oseba si po mojem mnenju spoštovanja ne zasluži: čisto vsi smo enakovredni. Nobeden ni kaj več ali drugi kaj manj, ne glede na status in koliko se komu mudi, v tovrstni obliki javnega prostora so življenja vseh nas popolnoma enako pomembna in enakovredna.  Ne da se moremo mi zdaj tam še sploh dogovoriti kdo bo prej in zakaj: VELJA ENA ENAKOVREDNA ČAKALNA VRSTA ZA VSE.

Zaposlene na okencih pri vsem tem popolnoma pasivne, kot da se sploh nič ne dogaja. Tiho in potrpežljivo ter strokovno vodijo postopke dalje in se ne zmenijo za razmere na drugi strani. Se jih ne tiče. Med nami strankami pa napeto, neprijetno, tiho, čudno. Pa vendar, ko nato tudi jaz le opravim svoje, tiho in marljivo kot vsi ostali in kot se v Sloveniji pač pričakuje, se ob zaključku postopka pogumno vsem trem naenkrat zahvalim v skupnem imenu publike za vse danes tam in jim želim še naprej dober in sončen dan s čim manj problemi v odnosih s sodržavljani, s čimer se v trenutku negativne okoliščine razblinijo v veliko veselje in smeh na obrazih. Z zahvalo na kratko in nasmehom so cenile naše razumevanje njihovih delovnih mest in potrpežljivost pri tovrstnih srečanjih na VSAKODNEVNI (!!!!!!) ravni. Z zavedanjem prostora, soljudi in toplimi besedami. 

Nekaj dni kasneje sem se postavila v vrsto na blagajni v prodajalni oblačil, v centru mesta in ne v shopping centru, in sta me na jasno zasidranem mestu v vrsti prehiteli mama v poznih štiridesetih s 13-letno hčerko, ker sem stegnila roko po nogavicah dve stopinji na desno, in sem izpadla iz vrste, avtomatsko!! #BREZOBZIRNO do #SOČLOVEKA in totalno nefer in nespoštljivo, to je vzgled mladostnici? Ampak one pri sebi situacije ne zavedajo, niti javnega prostora in soljudi; se ne poznamo, jih ne skrbi. Sicer sta se po neprijetni debeli minuti pa pol le odločili, da bosta in sta vrsto zapustili (raje to kot da bi se opravičili in popravili krivico, je lažje). Ozračje pri nas ostalih se je sprostilo, a ker nas je bilo naenkrat pred okencem v nagneteni vrsti že več, je bila prodajalka za odprtje drugega okenca že na poti in naenkrat se vsi od zadaj zrinejo pri njej na prvo mesto, kar vznemiri gospo za menoj, ki glasno opozori na #NEPRAVILNOST in želi nakup opraviti pred njo, ker je bila tam že prej. Tista pa njej še celo grdo in osorno nazaj, da zakaj se pa zdaj ona razburja, da se ji ni treba, da pa bo že počakala. Dajmo vsak drug drugega postavljat v neprijetno situacijo, namesto uspešnega dogovora, to je v večini naša navada. Prodajalke seveda apatične in že čisto vajene, spet kot da se sploh čisto nič ne dogaja. Tega kaosa v sproščenih nakupih sobotnega dopoldneva ni šlo premakniti v pozitivo, zaključiti čimprej in pobegniti ven z grenkim priokusom in konec zadeve, pozabiti. 

Tudi v Hoferju ali na Pošti Slovenije, v lekarni vedno ko odprejo novo blagajno/okence, se prav tako iz obstoječe ene vrste ta zadnji vedno zrinejo čimprej in takoj na prvo mesto na novo odprte vrste, zakaj? Po kateri in kakšni logiki? Zakaj so na vrsti prej kot pa mi trije v obstoječi vrsti, ko že nekaj časa potrpežljivo čakamo na #BITI na vrti. In to je še povsem normalno in popolnoma samoumevno, še čuden si, če se ne boš zagnal in poskusil. #NEFER in #BREZOBZIRA do #SOČLOVEKA. Ker ga itak ne poznamo. oz. on ne pozna nas, in ni važen vtis. Pa vendar smo tam, vsi skupaj tvorimo realnost in se dogaja, a hkrati ne obstaja.

Veste, urejene razmere na tem področju neizmerno pogrešam iz tujine. Ker sem se na ameriškem kontinentu tri leta vseskozi v nakupovalnih vrstah zavedala te prednosti, ki je v matični domovini ni, da lahko vsepovsod delujem v SPROŠČENEM IN UDOBNEM JAVNEM PROSTORU okenc/blagajn.  ČAKALNA VRSTA me ni nikoli, niti enkrat, postavila v neprijetno ali nefer situacijo. Tam sem se od drugih tudi naučila ta čas kvalitetno porabiti na čim bolj učinkovit način, ko sem po slovensko opazovala ljudi okoli sebe. V tujini se ne opazuje ljudi, ampak se ta čas posveča sebi. Nas je dva milijona na ogromnem prostoru Slovenije, ko pa okoli tebe živijo milijoni in milijoni, ne gre drugače, in so čakalne vrste vedno daljše kot pri nas, a časovno krajše kot pri nas, in ne gre drugače kot da vsi udeleženci spoštujejo red, imajo občutek do sočloveka in bodo v vsakem javnem prostoru vedno spoštljivi in prijazni do sočloveka. Ker je tako ukoreninjeno v navadi družbe. 

Zakaj slednje ne more biti prijeten in udoben dogodek tudi v Sloveniji s tako velikim številom trgovin in trgovskih centrov? Če veliko časa preživimo v vseh teh čakalnih vrstah. dajmo se zavedat, ne da ne obstaja, obstaja v sedanjosti, gledamo in skrbimo pa za #PRIHODNOST: dajmo si ta čas/prostor #UREDITI.

KAJ LAHKO NAREDIJO ZAPOSLENI/VODJE?

 Zdaj država in politiki nam pri tem ne bodo pomagali, ker gre za brezvezen vsakdanji in malenkostni problem, ki se ga niti ne zavedamo/ne obstaja v vsakdanji resničnosti, kaj šele, da bi bil relevanten ali da bi lahko vpival na kakovost našega življenja sredi vseh teh finančnih in sistemskih kriz; čeprav bi nas vse lahko precej razbremenil nepotrebnega trpljenja. Ker se slednje dogaja pri nas v Sloveniji zdaj že kar vrsto let, so razumljivo da tudi že prodajalke/uradnice povsem disociirane in se bodo izogibale tovrstnih nesoglasij tudi v bodoče, če se le da, za voljo svojega mentalnega zdravja, če že zaradi dobrega počutja na delovnem mestu ne, kar je popolnoma razumljivo.

 A obstaja #POT. Kot #PREPROSTO in #NIZKOCENOVNO #REŠITEV (in povišanje frekventnosti) predlagam, da #VODJE enot (ljudje/mi) analizirajo potrebe/stanje svojega prostora okenc/blagajn in ukrepajo z enostavnimi prijemi, ki popolnoma onemogočajo, da bi sploh lahko kdaj prišlo do kakršnega koli dogovarjanja okrog vrstnega reda v čakalnih vrstah oziroma da se ali osebju ali uporabnikom (ljudje/mi) nikoli ne bi bilo kakorkoli sploh potrebno ukvarjati s pravično in korektno čakalno vrsto. Avtoriteta je in naj bo v njihovih rokah in ne od povzročitelja napetosti v brezobzirnosti med porabniki tisti trenutek. Zagotovo vam je v interesu prijetno počutje strank na tej točki ter odprava nepravilnosti, ki lahko zaradi hitrejše in bolj tekoče pretočnosti vodijo samo v še višje izkupičke dneva). 

In sicer tako, da se pred tremi okenci/blagajnah, ne glede na to, če delujejo vse naenkrat ali ne,  vzpostavi čisto zase najprej nova, ena in edina vrsta za vsa tri okenca #NAENKRAT. Ta naj bo jasno označena, recimo s trakom, kot na letališčih ali že na nekaterih večjih bankah pri nas), ki porabnike jasno usmerja in vsi moramo najprej skozi to eno vrsto.  Šele tam se začnemo deliti vsi iz ene in edine vrste na tri okenca/blagajne. 

 

V primeru, ko fizična razporeditev javnega prostora vzpostavitev fizične označene vrste absolutno ne omogoča, se avtorireta vzpostavi v trenutku, ko ob odprtju drugega okenca prodajalka čisto na kratko prevzame glavno vlogo in s pogledom, besedami, rokami seže na drugo stran: "Dober dan, takoj naslednjo osebo v vrsti prosim pristopite, na vrsti ste!" #AVTORITETA & #RED vzpostavljena. In šprint iz zadnjih vrst bo prekinjen. Ta druga rešitev sicer še prinaša luknje za morebitne nepravilnosti v procesu, a samo prva dva prehodna meseca.  

Gre za sila preprosti rešitvi, a zagotavljam vam, glede na videno/doživeto v naprednih državah/družbah, kjer je kapitalizem v polnem razmahu, je ta naš obravnavani brezvezen PROBLEM NAPETOSTI V ČAKALNIH VRSTAH, viden in za katerega je absolutno in na vsakem koraku poskrbljeno s strani vodij prostorov. Nikoli in nikjer se porabnik v njihovih vrstah ne bo počutil slabo, saj tovrstni #VSEBINSKI #POPRAVKI ustvarjajo kapital.

KAJ LAHKO ZA IZBOLJŠANJE NAREDIMO UPORABNIKI/STRANKE/KUPCI/GOSTI? 

Slovenci se imamo za obzirne in prijazne/dobre ljudi, a v tovrstnih situacijah čisto odjadramo v strogo individualnost, ne glede na škodo drugih ali pa jih celo uporabljamo za izražanje jeze & nezadovoljstva iz lastnega življenja. Niti ne zavedamo soodvisnosti, sočloveka v skupnem javnem prostoru, skupnosti. Prej bi se moralo zgoditi, da sami od sebe ponudimo prednost osebi, ki ima samo dva izdelka/mi pa cel voziček ali je vidno zdravstveno omejen, recimo na berglah. Ampak kaj takšnega nam ni blizu niti malo, sploh ne! Rešitev? Sprememba miselnega vzorca/miselne omejitve, vsak sam pri sebi.

 

Zavedajmo se, da veliko svojega časa v življenju preživimo v čakanju v vrstah in da je to normalni življenji pojav ter cca. dve uri lastnega življenjskega časa tedensko. Naj #ČAKANJE v #VRSTI ne bo že vnaprej določeno in dojeto kot vojna in tekmovanje za čimprejšnji izhod. Pač zavedajmo se, da je to del procesa za ureditev zadeve/nakupa, ki se ga nikakor ne da preskočiti IN da se bomo sami pri sebi potrudili, da bo ne glede na okoliščine prijeten dogodek.  

Pri tem ni potrebno nestrpno spremljati poteka premikanja vrste, opazovati kaj kdo kupuje, kaj ima kdo oblečeno ali da se zagledamo v rozasto frizuro v #VZPOREDNI vrsti, kar nas dela le še bolj nervozne in krepi željo za čimprejšnji izhod. Fizično smo tam in čakamo, da pridemo na vrsto, poskrbimo da spoštujemo sočloveka in javni prostor, v katerem smo se znašli, ampak hkrati ta čas porabimo #ŠE za kaj drugega (dvojna/trojna poraba časa v dobi popularne večopravilnosti/multitasking). Aktivni pogovor s soudeležencem, svojo družbo ali zanimivo osebo v vrsti pred ali za nami ali nato s prodajalko, na telefonu za prebiranje novic, odpisovanje prijateljem ali branje eknjige (jaz imam eno samo za čakanje v vrstah in sem vedno vesela, ko se kje postavim v vrsto). Lahko si organiziramo sezname ali opravimo klic, ki ga zato več ne bo treba kasneje. 

Skratka najdemo vsak svoje potrebne in ljube #AKTIVNOSTI za kvalitetno preživljanje časa v #NAKUPOVALNIH vrstah in ga na vsaki način poskusimo doživeti kot pozitivno izkušnjo. Poskusimo dvakrat, trikrat, nato pa nova #NAVADA steče sama od sebe, problem bo urejen, ne bo se treba več z njim ukvarjati, ne bo ga potrebno videti/doživljati. Ne obstaja, z razlogom ne.

Kaj menite? Kakšne so vaše izkušnje s čakanjem v vrstah? Kateri ukrepi bi po vašem izboljšali razmere v Sloveniji na tem področju?

#POMAGAJMO NATAKARJEM!

V #Sloveniji vlada velika potreba po natakarjih, pa vendar poklic zaradi napornega dela in nizkega plačila ni med priljubljenimi. Država ne more nič, delodajalci pa jim tudi ne bodo čez noč dvignili plač na 2.000 eur, s čimer pa si upam trditi, da bi zagotovo hitro zapolnili vsa prosta natakarska delovna mesta in olajšali delovne razmere vsem zaposlenim v gostinstvu, pa tudi vsem #NAM gostom kavarn in restavracij.

#IN kaj lahko naredimo #MI? Ni res, da ne moremo nič. Tako kot smo združeno pomagali #Krisu, lahko združeno pomagamo tudi natakarjem. #Mi jim bomo sami dali dvojno plačo. Kako? ZA VSAKO KAVICO/PIVO/OBROK jih bomo za kvalitetno postrežbo obdarili še z 10 % #NAPITNINE.

Če greste na kavico za 1,30 eur, naj vas stane 1,50 eur. In če se vsak sam pri sebi drži te navade in o tem debatira še s prijatelji in sodelavci ter širi na socialnih omrežjih, bodo sčasoma natakarji imeli zavidljive plače!! In vsak si bo želel postati uspešen #NATAKAR.