#Naporne čakalne vrste v #Sloveniji

Naj bo #KONEC nelagodnega čakanja, prerivanja/nestrpnosti in neprijetnosti v opravljanju raznoraznih zadev, ko stojimo pred tremi šalterji/okenci in se gremo igro, kdo bo bolj iznajdljiv pa prej na vrsti in vsi se grebemo med vsemi tremi naenkrat, pol pa vstopi v prostor šesta oseba, ki je nato na vrsti celo pred vami, čisto slučajno. Znano? 

Se mi zdi, da obstaja vsenaokoli nas venomer, pa vendar o tem ne spregovorimo: kot da ne obstaja. Obstaja, ampak ne ozavestimo, da se dogaja, saj nas življenje tako že obremenjuje z drugimi težavami dalje, hitro hitro naprej. Čimprej skozi in ven ter pozabiti na vse skupaj takoj. Do naslednjič, ko se nam zgodi spet. In spet. Zakaj torej ne obstaja še v besedah, debati in na glas z namenom, da se problem uredi? In da več ne bomo po tihem in pasivno trpeli, ne osebje in ne uporabniki. Pa ko je rešitev tako preprosta!  

Danes naju je z osemdesetletno babico na vhodu v lekarno za dvajset centimetrov in stotinko sekunde prehitel vitalen gospodič v poznih tridesetih na vhodu v lekarno, da sem ga ogovorila kar s sarkastičnim "... kar izvolite naprej ..." potem, ko sem bila primorana trpeti nepravice v #ČAKALNIH vrstah pretekli teden nekaj krat in vsakič je bilo sila neprijetno in konfliktno, tako za osebje na okencih kot tudi za stranke.

Na AMZS se je v ponedeljek dopoldne takoj ob mojem prihodu na uslužbenko prvega okenca od vseh treh zasedenih in s pomešano vrsto zadaj vreščal gospod, da mora po novem 200 eur doplačevati, da ni ona kriva, ampak da vseeno, da zakaj; medtem pa se med nas ostale po tihem zrine upokojenec, ki je nenadoma takoj za vreščečim v minutki tudi na vrsti, za nakup vinjete. Totalno brezobzirno in z absolutnim zavedanjem prostora okoli sebe, svojo kompetentnost pa je dokazal še z nakupom na obroke in izkoriščanjem članskega popusta, vse naštudirano, pri polnem zavedanju in delovanju torej. Ne rečem, absolutno spoštujem starejše ljudi, ker so polni modrosti, in bi se načeloma naj od njih predvsem še kaj naučili, ampak v tem javnem prostoru je bil brezobziren do vseh nas ostalih in takšna oseba si po mojem mnenju spoštovanja ne zasluži: čisto vsi smo enakovredni. Nobeden ni kaj več ali drugi kaj manj, ne glede na status in koliko se komu mudi, v tovrstni obliki javnega prostora so življenja vseh nas popolnoma enako pomembna in enakovredna.  Ne da se moremo mi zdaj tam še sploh dogovoriti kdo bo prej in zakaj: VELJA ENA ENAKOVREDNA ČAKALNA VRSTA ZA VSE.

Zaposlene na okencih pri vsem tem popolnoma pasivne, kot da se sploh nič ne dogaja. Tiho in potrpežljivo ter strokovno vodijo postopke dalje in se ne zmenijo za razmere na drugi strani. Se jih ne tiče. Med nami strankami pa napeto, neprijetno, tiho, čudno. Pa vendar, ko nato tudi jaz le opravim svoje, tiho in marljivo kot vsi ostali in kot se v Sloveniji pač pričakuje, se ob zaključku postopka pogumno vsem trem naenkrat zahvalim v skupnem imenu publike za vse danes tam in jim želim še naprej dober in sončen dan s čim manj problemi v odnosih s sodržavljani, s čimer se v trenutku negativne okoliščine razblinijo v veliko veselje in smeh na obrazih. Z zahvalo na kratko in nasmehom so cenile naše razumevanje njihovih delovnih mest in potrpežljivost pri tovrstnih srečanjih na VSAKODNEVNI (!!!!!!) ravni. Z zavedanjem prostora, soljudi in toplimi besedami. 

Nekaj dni kasneje sem se postavila v vrsto na blagajni v prodajalni oblačil, v centru mesta in ne v shopping centru, in sta me na jasno zasidranem mestu v vrsti prehiteli mama v poznih štiridesetih s 13-letno hčerko, ker sem stegnila roko po nogavicah dve stopinji na desno, in sem izpadla iz vrste, avtomatsko!! #BREZOBZIRNO do #SOČLOVEKA in totalno nefer in nespoštljivo, to je vzgled mladostnici? Ampak one pri sebi situacije ne zavedajo, niti javnega prostora in soljudi; se ne poznamo, jih ne skrbi. Sicer sta se po neprijetni debeli minuti pa pol le odločili, da bosta in sta vrsto zapustili (raje to kot da bi se opravičili in popravili krivico, je lažje). Ozračje pri nas ostalih se je sprostilo, a ker nas je bilo naenkrat pred okencem v nagneteni vrsti že več, je bila prodajalka za odprtje drugega okenca že na poti in naenkrat se vsi od zadaj zrinejo pri njej na prvo mesto, kar vznemiri gospo za menoj, ki glasno opozori na #NEPRAVILNOST in želi nakup opraviti pred njo, ker je bila tam že prej. Tista pa njej še celo grdo in osorno nazaj, da zakaj se pa zdaj ona razburja, da se ji ni treba, da pa bo že počakala. Dajmo vsak drug drugega postavljat v neprijetno situacijo, namesto uspešnega dogovora, to je v večini naša navada. Prodajalke seveda apatične in že čisto vajene, spet kot da se sploh čisto nič ne dogaja. Tega kaosa v sproščenih nakupih sobotnega dopoldneva ni šlo premakniti v pozitivo, zaključiti čimprej in pobegniti ven z grenkim priokusom in konec zadeve, pozabiti. 

Tudi v Hoferju ali na Pošti Slovenije, v lekarni vedno ko odprejo novo blagajno/okence, se prav tako iz obstoječe ene vrste ta zadnji vedno zrinejo čimprej in takoj na prvo mesto na novo odprte vrste, zakaj? Po kateri in kakšni logiki? Zakaj so na vrsti prej kot pa mi trije v obstoječi vrsti, ko že nekaj časa potrpežljivo čakamo na #BITI na vrti. In to je še povsem normalno in popolnoma samoumevno, še čuden si, če se ne boš zagnal in poskusil. #NEFER in #BREZOBZIRA do #SOČLOVEKA. Ker ga itak ne poznamo. oz. on ne pozna nas, in ni važen vtis. Pa vendar smo tam, vsi skupaj tvorimo realnost in se dogaja, a hkrati ne obstaja.

Veste, urejene razmere na tem področju neizmerno pogrešam iz tujine. Ker sem se na ameriškem kontinentu tri leta vseskozi v nakupovalnih vrstah zavedala te prednosti, ki je v matični domovini ni, da lahko vsepovsod delujem v SPROŠČENEM IN UDOBNEM JAVNEM PROSTORU okenc/blagajn.  ČAKALNA VRSTA me ni nikoli, niti enkrat, postavila v neprijetno ali nefer situacijo. Tam sem se od drugih tudi naučila ta čas kvalitetno porabiti na čim bolj učinkovit način, ko sem po slovensko opazovala ljudi okoli sebe. V tujini se ne opazuje ljudi, ampak se ta čas posveča sebi. Nas je dva milijona na ogromnem prostoru Slovenije, ko pa okoli tebe živijo milijoni in milijoni, ne gre drugače, in so čakalne vrste vedno daljše kot pri nas, a časovno krajše kot pri nas, in ne gre drugače kot da vsi udeleženci spoštujejo red, imajo občutek do sočloveka in bodo v vsakem javnem prostoru vedno spoštljivi in prijazni do sočloveka. Ker je tako ukoreninjeno v navadi družbe. 

Zakaj slednje ne more biti prijeten in udoben dogodek tudi v Sloveniji s tako velikim številom trgovin in trgovskih centrov? Če veliko časa preživimo v vseh teh čakalnih vrstah. dajmo se zavedat, ne da ne obstaja, obstaja v sedanjosti, gledamo in skrbimo pa za #PRIHODNOST: dajmo si ta čas/prostor #UREDITI.

KAJ LAHKO NAREDIJO ZAPOSLENI/VODJE?

 Zdaj država in politiki nam pri tem ne bodo pomagali, ker gre za brezvezen vsakdanji in malenkostni problem, ki se ga niti ne zavedamo/ne obstaja v vsakdanji resničnosti, kaj šele, da bi bil relevanten ali da bi lahko vpival na kakovost našega življenja sredi vseh teh finančnih in sistemskih kriz; čeprav bi nas vse lahko precej razbremenil nepotrebnega trpljenja. Ker se slednje dogaja pri nas v Sloveniji zdaj že kar vrsto let, so razumljivo da tudi že prodajalke/uradnice povsem disociirane in se bodo izogibale tovrstnih nesoglasij tudi v bodoče, če se le da, za voljo svojega mentalnega zdravja, če že zaradi dobrega počutja na delovnem mestu ne, kar je popolnoma razumljivo.

 A obstaja #POT. Kot #PREPROSTO in #NIZKOCENOVNO #REŠITEV (in povišanje frekventnosti) predlagam, da #VODJE enot (ljudje/mi) analizirajo potrebe/stanje svojega prostora okenc/blagajn in ukrepajo z enostavnimi prijemi, ki popolnoma onemogočajo, da bi sploh lahko kdaj prišlo do kakršnega koli dogovarjanja okrog vrstnega reda v čakalnih vrstah oziroma da se ali osebju ali uporabnikom (ljudje/mi) nikoli ne bi bilo kakorkoli sploh potrebno ukvarjati s pravično in korektno čakalno vrsto. Avtoriteta je in naj bo v njihovih rokah in ne od povzročitelja napetosti v brezobzirnosti med porabniki tisti trenutek. Zagotovo vam je v interesu prijetno počutje strank na tej točki ter odprava nepravilnosti, ki lahko zaradi hitrejše in bolj tekoče pretočnosti vodijo samo v še višje izkupičke dneva). 

In sicer tako, da se pred tremi okenci/blagajnah, ne glede na to, če delujejo vse naenkrat ali ne,  vzpostavi čisto zase najprej nova, ena in edina vrsta za vsa tri okenca #NAENKRAT. Ta naj bo jasno označena, recimo s trakom, kot na letališčih ali že na nekaterih večjih bankah pri nas), ki porabnike jasno usmerja in vsi moramo najprej skozi to eno vrsto.  Šele tam se začnemo deliti vsi iz ene in edine vrste na tri okenca/blagajne. 

 

V primeru, ko fizična razporeditev javnega prostora vzpostavitev fizične označene vrste absolutno ne omogoča, se avtorireta vzpostavi v trenutku, ko ob odprtju drugega okenca prodajalka čisto na kratko prevzame glavno vlogo in s pogledom, besedami, rokami seže na drugo stran: "Dober dan, takoj naslednjo osebo v vrsti prosim pristopite, na vrsti ste!" #AVTORITETA & #RED vzpostavljena. In šprint iz zadnjih vrst bo prekinjen. Ta druga rešitev sicer še prinaša luknje za morebitne nepravilnosti v procesu, a samo prva dva prehodna meseca.  

Gre za sila preprosti rešitvi, a zagotavljam vam, glede na videno/doživeto v naprednih državah/družbah, kjer je kapitalizem v polnem razmahu, je ta naš obravnavani brezvezen PROBLEM NAPETOSTI V ČAKALNIH VRSTAH, viden in za katerega je absolutno in na vsakem koraku poskrbljeno s strani vodij prostorov. Nikoli in nikjer se porabnik v njihovih vrstah ne bo počutil slabo, saj tovrstni #VSEBINSKI #POPRAVKI ustvarjajo kapital.

KAJ LAHKO ZA IZBOLJŠANJE NAREDIMO UPORABNIKI/STRANKE/KUPCI/GOSTI? 

Slovenci se imamo za obzirne in prijazne/dobre ljudi, a v tovrstnih situacijah čisto odjadramo v strogo individualnost, ne glede na škodo drugih ali pa jih celo uporabljamo za izražanje jeze & nezadovoljstva iz lastnega življenja. Niti ne zavedamo soodvisnosti, sočloveka v skupnem javnem prostoru, skupnosti. Prej bi se moralo zgoditi, da sami od sebe ponudimo prednost osebi, ki ima samo dva izdelka/mi pa cel voziček ali je vidno zdravstveno omejen, recimo na berglah. Ampak kaj takšnega nam ni blizu niti malo, sploh ne! Rešitev? Sprememba miselnega vzorca/miselne omejitve, vsak sam pri sebi.

 

Zavedajmo se, da veliko svojega časa v življenju preživimo v čakanju v vrstah in da je to normalni življenji pojav ter cca. dve uri lastnega življenjskega časa tedensko. Naj #ČAKANJE v #VRSTI ne bo že vnaprej določeno in dojeto kot vojna in tekmovanje za čimprejšnji izhod. Pač zavedajmo se, da je to del procesa za ureditev zadeve/nakupa, ki se ga nikakor ne da preskočiti IN da se bomo sami pri sebi potrudili, da bo ne glede na okoliščine prijeten dogodek.  

Pri tem ni potrebno nestrpno spremljati poteka premikanja vrste, opazovati kaj kdo kupuje, kaj ima kdo oblečeno ali da se zagledamo v rozasto frizuro v #VZPOREDNI vrsti, kar nas dela le še bolj nervozne in krepi željo za čimprejšnji izhod. Fizično smo tam in čakamo, da pridemo na vrsto, poskrbimo da spoštujemo sočloveka in javni prostor, v katerem smo se znašli, ampak hkrati ta čas porabimo #ŠE za kaj drugega (dvojna/trojna poraba časa v dobi popularne večopravilnosti/multitasking). Aktivni pogovor s soudeležencem, svojo družbo ali zanimivo osebo v vrsti pred ali za nami ali nato s prodajalko, na telefonu za prebiranje novic, odpisovanje prijateljem ali branje eknjige (jaz imam eno samo za čakanje v vrstah in sem vedno vesela, ko se kje postavim v vrsto). Lahko si organiziramo sezname ali opravimo klic, ki ga zato več ne bo treba kasneje. 

Skratka najdemo vsak svoje potrebne in ljube #AKTIVNOSTI za kvalitetno preživljanje časa v #NAKUPOVALNIH vrstah in ga na vsaki način poskusimo doživeti kot pozitivno izkušnjo. Poskusimo dvakrat, trikrat, nato pa nova #NAVADA steče sama od sebe, problem bo urejen, ne bo se treba več z njim ukvarjati, ne bo ga potrebno videti/doživljati. Ne obstaja, z razlogom ne.

Kaj menite? Kakšne so vaše izkušnje s čakanjem v vrstah? Kateri ukrepi bi po vašem izboljšali razmere v Sloveniji na tem področju?